Pri teku lahko dobivamo energijo aerobno ali anaerobno. Vedno sta aktivna oba procesa, spreminja pa se delež enega in drugega. Hitrejši kot je tempo teka, oz. večji kot je napor, tem bolj se naše telo poslužuje anaerobni procesom. Mejo med tekom v anaerobnem ali anaerobnem območju pa ne moremo kar tako začutiti. Ker lahko hitro zaidemo v anaerobno območje, kjer pa ne moremo zdržati dolgo, se je zelo pomembno, da poznamo in vemo kje je naša anaerobna meja. Na ta način lahko tečemo tik pod to mejo in zdržimo dlje, pri višji hitrosti (optimalna hitrost).
Eden izmed testov, ki nam pove kje leži naša anaerobna meja, je Conconijev test. Gre za preprost test, pri katerem spremljamo svoj srčni utrip skozi čas, pri konstantnem poviševanju hitrosti teka. Na določeni točki, bo prišlo do defleksije srčnega utripa (slika 1). Ta točka, naj bi bil naš anaerobni prag.
Slika: Primer difleksije srčnega utripa med izvajanjem Conconijevega testa.
Conconijev test:
Conconijev test je najlažje opraviti z uro, ki meri srčni utrip. Ko test opravimo, lahko podatke naložimo na računalnik in jih analiziramo (na grafu odčitamo točko difleksije)
- Najprej se dobro ogrejemo
- Začnemo teči v pogovornem tempu
- vsako minuto, dvignemo tempo za 1 km/h
- test zaključimo, ko ne moremo več dvigovati tempa
- analiziramo podatke