Moja maratonska izkušnja

27. kilometer, v nogah počasi zmanjkuje energije, v glavi se pojavijo čudne, negativne misli. Čutim, da me bo vsak čas prijel krč. Kaj pa če bi se samo za trenutek ustavil in… “GREVAAAA, GASSSAAA Miha!” se zadere Blaž, moj dober prijatelj, sodelavec in v času maratona, moj tempo tekač in glavni motivator. “Da ne bi niti pomislil na počitek. Še malo, pa sva na cilju, odklopi se in pozabi na noge!” Očitno je opazil, da sem izgubil tisto začetno poskočnost, ki sem jo imel v prvem krogu. V tem trenutku, priznam, sem si mislil, le čemu mi je tega treba? Kako sem se sploh znašel v tej situaciji?

moja_maratonska_izkusnjaHja, prejšnje leto, sem se udeležil Ljubljanskega polmaratona, na katerem sem proti koncu srečal prijatelja, z katerim sva skupaj odtekla do cilja, med tem pa malce klepetala. No, ena beseda je vodila k drugi in preden sem se zavedal, sva bila že dogovorjena, da se naslednje leto pripraviva in premagava 42 km na Ljubljanskem maratonu. Splet okoliščin je pripeljal do tega, da je moral prijatelj zaradi poškodbe udeležbo odpovedati, jaz pa…no, jaz pa sem se znašel na 27. kilometru, z krči v mečih, težkimi nogami in dvomi v glavi. Pred mano je stal ogromen “zid”.

Zanimivo; tri ure nazaj sem bi na vrhu sveta. Po super prespani noči, sem se zbudil, pogledal skozi okno in opazil, da SNEŽI!!! Wuauuu, noro, moj prvi maraton bo snežni! Na obrazu se mi je pojavil gromozanski nasmešek. Moji bližnji so bili zaskrbljeni. Zasuli so me z vprašanji kot so: “Kako boš sploh lahko tekel po takem? A ne boš zmrznil?”. Jaz pa sem kar poskakoval od veselja, kot kakšen mlad kuža, ko ga spustiš v svež sneg. Po odličnem zajtrku šampionov (kosmiči, malo sadja in med), sem odšibal v mesto.

Pulzovci smo se počasi začeli zbirati in se kmalu odpravili na skupinsko ogrevanje. Po ogrevanju, smo si zaželeli še vso srečo, si povedali, da smo super trenirali (ker smo res) in da bo tole za nas mala malica! Razkropili smo se v štartne bokse in nestrpno čakali na štart. Skratka, počutje je bilo odlično, glava je bila na pravem mestu! PHEEEWWW! Pištola poči in stopim na gas! Leti, leti, leti, Miha? Jaaa! Z Blažem sva tekla v hitrem tempu, prehitevala, klepetala z naključnimi sosedi, delila petke otrokom med občinstvom. Prvi krog je za nama! 1h 40min, dober tempo. Šibamo dalje. Nič naju ne more ustaviti!

Potem pa kar naenkrat, BAM, padem z oblakov na realna tla, konkretno, na 27. kilometer, kjer kar naenkrat spoznam, kaj pomeni preteči maraton! Vsak korak je bil nenadoma težak in nekako kar ni in ni bilo energije za nadaljevanje. V glavi me je prešinila misel: “Že sedaj je peklensko, pa imam še več kot 15 km do konca! Bom sploh lahko prišel do cilja?”. Ker stanujem v Dravljah, sem lahko videl svoj blok. Vmes sem resno pomisli, da bi samo za trenutek skočil domov in kaj prigriznil, se malce ulegel, se spočil…ehh, saj bom prišel kasneje v cilj… z avtom :).

Ahhh, skoncentriraj se Mihaaaa, sem si govoril. Stresem misli o špagetih iz glave in guram dalje! Ni druge!

Kar naenkrat, začutim, kot da bi me nekdo prijel meča, in močno, močno stisnil. Pojavi se prvi krč, ki kar noče popustiti. Na hitro se ustavim, da raztegnem nogo, kar ni bila dobra ideja. Ko se enkrat ustaviš, se je zelo težko spraviti nazaj v ritem. Poslušam pridigo od Blaža, ki malce okrega zaradi ustavljanja, med tem pa krč malenkost popusti, vendar ne v celoti. Od takrat naprej sem moral enostavno prilagoditi tehniko, da nisem toliko obremenjeval meč, kar je zelo težko glede na to, da jeto glavna mišica pri teku. Moram reči, da me je psihično kar malce zdelalo. Pred seboj sem imel še več kot 10 km, ki jih bom moral preteči z krči v nogah! Na pomoč zopet priskoči Blaž: ” Ajde Miha, se boš predal, ali boš stisnil zobe in premagal še teh zadnjih 10km?!? Ajde, greva, greva!”

Potem pa kar naenkrat, ko zavijem z Drenika na Podmilščakovo, proti Bežigradu, v glavi naredim preklop. Odločim se, da bom pritekel do konca. Rečem si, da to sploh ni tako hudo, da sem sedaj že skoraj na cilju in da zmorem! Kar naenkrat vse težave izginejo in tečemo naprej!

moja_maratonska_izkusnja_2Človeški možgani so res zanimiva reč…

Hopa, obrat na Dunajsko, noge so težke, krči sem ter tja malce nagajajo. Nič za to, cilj je že na vidiku! Blaž skaklja okoli mene kot gazela… to ravno ne pomaga pri motivaciji, me pa malce nasmeje, hehe :) izkušnja Pridruži se nama še Maša (moja nr.1 oboževalka) in skupaj zavijemo v ciljni prostor. Jankovič me še čaka, kar pomeni, da nisem prepočasen! Zokiju dam petko in dvignem roke v znak zmagoslavja!

Huraaaaa, moj prvi maraton, ena izmed najtežjih preizkušenj v mojem življenju, je za mano. In bilo je prečudovito. Prvič v življenju se soočiš z določenimi ovirami, ki jih nisi vajen, občutek, ko jih premagaš, pa je enkraten. Maraton testira tvoj karakter. Vem da se bo tole slišalo zelo pocukrano, vendar, glavni plus maratona ni bil ta, da sem pretekel 42 km, ampak, da sem med tekom bolje spoznal sebe. Šele ko je pred tabo postavljena prepreka, ki je večja od tebe in za katero moraš stopiti iz svojega varnostnega mehurčka, vidiš iz kakšnega testa si in spoznaš, kako močan je tvoj karakter. Ko uspeš preplezati to goro in kljub težkim okoliščinah prideš na drugo stran, je nagrada toliko slajša. :)

Sreča, ki te pričaka na cilju, je namreč nepopisna. Še ko pišem tale tekst, se mi koža naježi…

Kako se je vse skupaj zaključilo? Odkorakal sem do avta. Z levo roko, sem se naslanjal na mamo, z desno roko na Mašo. Rekel sem jima: “No zdej bom pa malo jokal” …in iz oči so mi pritekle solze sreče. Takrat sem razumel, zakaj večina športnikov joka, ko po dolgi sezoni dvigne pokal… Po težki preizkušnji, ko daš na mizo vse kar imaš in končno dosežeš svoj cilj, sreče enostavno ne moreš skriti.

Letos pa po vsej verjetnosti jovo na novo, tokrat v vlogi spremljevalca. Kdo se javi? :)

Miha Jurečič, trener