Blaževa maratonska izkušnja

Moja izkušnja je bila zelo, zeeeelo prijetna. Zanimivo, kljub že mnogim pretečenim maratonom … Vse skupaj se je začelo že ponoči. Še vedno spremljajoč občutek rahle treme, premetavanje iz leve na desno in spet nazaj. Prezgoden zvonec glasne budilke, ki sem ga podzavestno pričakoval že vsaj nekaj časa. Takrat se prvič začne zares, nenadna panika in vprašanje ali sem res pripravil vse stvari in ugotovitev, o saj res, štartna številka, tik pred odhodom!!

blazeva_maratonska_izkusnjaKljub prekratkemu spancu pa nobene zaspanosti, niti pomislim ne na kavo ali kaj podobnega. Danes je maraton! AaaAaa! Začnem si pet kakšno svojo himno, ki bi morda pasala v film Gladiator in hkrati upam, da še v temi nisem zbudil preveč ljudi. Hehe :)

Zaštartam svoj oldskul, fešn Subaru s prevoženimi miljon kilometri, ki pot na maraton že dobro pozna. Zraven prisede še nujen support tim (hvala family) in že smo tam.

Začne se z vašimi pričakovanimi klici. Kje smo že zmenjeni in kdaj?? Hehehe (Piše v mailu:) … no razen če smo ga komu pozabili poslat. Hehe) Vsi se zberemo z rahlo predštartno tremo in Veeelikimi nasmehi na obrazih.

Gremo na hitro ogrevanje, v garderobo, lulat, fotkat in na štaaaart! Začne se prebijanje preko množice tekačev in fenov, kjer vedno srečaš še nekoga, mu zaželiš hitre korake in že ugotavljaš kje so tvoji sotekači.

Hvala bogu, jih vedno opazim zadnji hip kako se tlačijo preko ograje v boks. Za njimi skočim notri, kjer potekajo še zadnji posveti kako prehitet Kenijce itd. Čuti se energija vseh, ozračje nabito s toploto (včasih tudi vonjavami :) ) tekaških teles. Vse skupaj je zelo glasno in napeto… …takrat se začne odštevanje in … POK! Štart!!

Kar naenkrat me zajeme tišina, koraki se začnejo množiti, pulz pade in predam se v čisti užitek! Zbudim se po nekaj sekundah in delim veselje z vsemi, spodbujam tekače, vzklikam navijačem, skoraj da pojem, kot da nebi vedel kaj vse me še čaka na poti dolgi 45000 korakov. Prvi ovinki ponavadi minejo brez težav, ponavadi s kakšno nekonstruktivno debato o tem in onem. Kmalu za tem pade prvi krog oz. enaindvajsetka in kmalu za tem prve težave.

Sprva jih kompenziram z nasmehom na obrazu in deljenju for množici, ki jih ponavadi ne razume. Hehe. Dlje kot smo, bolj se konstantna debata spreminja v globok molk, misli pa zahajajo nekam daleč. Glava se zbudi ob vsakem večjem znaku napora in novem predrtem žulju, ki občasno zmoči že precej obnošene nogavice. Z mislimi odklopim noge, ki že tako delajo ločeno od mene, spet odtavam… Najbolj mi pomaga motiviranje drugih, s tem pozabim nase, spodbujam drugega že z rahlim blefiranjem in govorjenem stavkov kot so: To je šala mala!Še malo pa bo (ponavadi ni še malo :) itd. Vse skupaj deluje do ciljne ravnine, ki je v Ljubljani kar hudičevo dolga. Ko zadnjič opravim z ostrim desnim zavojem in pridem na Dunajsko se začne pravi maraton, maraton v moji glavi. Najprej se postavim na sredino, saj tam cesta manj visi, tako da je tek malo lažji (to opaziš šele v drugem krogu). Potem se še poslednjič začne boj, ne boj, mesarsko klanje! Petrolova stolpnica je še daleč, daleč ovita v meglo, precej dlje kot prejšnji krog. V glavi si ponavljam tehnične lastnosti, daj boke naprej, teči po sprednjem delu itd. itak ne pomaga. Hehe. Nikakor pa ne mislim na cilj, meni to ne pomaga, v bistvu mi je še težje. Samo z očmi, glavo je pretežko premikati, iščem poznane ob progi, da bi mi dali zagon vsaj za par metrov, do naslednjega. Spet probam koga razvedriti in ga ogovoriti pa ponavadi ni pretiranega odziva, včasih vsaj nasmeh.

Po kar mučnem delu spoznavanja svojih meja pridem na Slovensko cesto, kjer se vse odpre. Možica navijačev, ki tam še vstraja in dejstvo, da je do konca le še ščepec mi data še zadnje atome, za katere sem smatral, da so že zdavnaj šli po gobe. Naredim še zadnji zavoj in že sem na zeleni preprogi. Vse se zopet umiri, vse postane lahko in tik pred ciljem imam občutek, da bi za šalo lahko odtekel še dva kroga. Ja valda!! Pretečem preko ciljne črte in objame me neverjeten občutek, ki se ga ne da najbolje opisati. NOOOROOOOO!!!

Ne veš točno kaj je, ampak kljub neverjetni zmatranosti, počenim, krvavim žuljem in bolečinam veš, da si želiš vse skupaj spet ponoviti. Precej neumno ane?! Hehe

Vsaka tekaška izkušnja je neprecenljiva in bogata na vseh ravneh, Ljubljanski maraton pa še toliko bolj.

Hvaležen sem vsem vam, ki spremljate mojo tekaško pot in dajete smisel vsemu skupaj. Z veseljem sem na vaši poti neskončnih korakov tudi jaz! Hvaaaaaaaalaaa!

Čestitam nam, za vse korake! Vem, da vodijo v zelo lepo prihodnost! Vsi, ki ste bili danes z mano na maratonu braaaaavooooooooooooooooo! Zeeeeelo sem ponosen!

Moramo pa vedeti, da maraton ni konec, je začetek! Čaka nas še veliko skupnih poti, naslednja se začne že v torek ob 19ih! :)

Hvala, pomenite mi ogromno!

Blaž Kavčič, trener

Prijavi se na vadbo teka!

Pridruži se Pulz športu in zateci po ljubljanskih parkih 1x, 2x ali 3x tedensko v majhni skupini, kjer se lahko izkušen trener posveti vsakemu posebej.

PRVI TRENING JE BREZPLAČEN!

reCAPTCHA

Podari športni darilni bon

 


Prijavi se na Pulzove e-novice

Zaupaj nam svoj e-poštni naslov in bodi vedno na tekočem. Prejmi obvestila o dogodkih, novostih, …

Naši partnerji in stranke